Naravna kozmetika

Ljudje vsakodnevno uporabimo veliko raznolikih kozmetičnih izdelkov za umivanje, nego kože, las, ustne votline ali za lepotičenje in odišavljanje.

Če izdelki, ki jih uporabljamo, niso naravni, je naše telo izpostavljeno številnim kemikalijam, dolgoročna izpostavljenost pa vpliva na delovanje našega telesa.

Izogibanje kozmetiki ni priporočljivo, saj ne smemo zanemariti potreb kože v različnih starostnih obdobjih ali letnih časih. Četudi je na naših kopalniških policah naravna kozmetika, z njo ne smemo pretiravati. Skrb za zdravje zahteva ne le premišljeno izbiro kozmetike, ampak tudi primerno količino kozmetičnih pripravkov, izbranih za trenutne potrebe našega telesa.

Zgodovina kozmetike

• vzdrževali so higieno telesa,
• skrbeli za regeneracijo kože obraza in telesa,
• spremenili videz s preprostimi ličili za številne rituale, verske obrede in ceremonije,
• skušali so ustaviti staranje s pomlajevalnimi pripravki,
• odstranjevali so bradavice in druge izrastke na koži in
• varovali telo pred zunanjimi vplivi in poškodbami.

Kozmetika antičnih časov

Prvi dokazi o uporabi kozmetike segajo v obdobje pred našim štetjem.

Arheologi so na območju Starega Egipta našli stenske poslikave, ki prikazujejo ličenje, našli pa so tudi bogato okrašene posode, v katerih so kozmetiko shranjevali.

Dokazi o uporabi kozmetike obstajajo iz obdobja Starih Grkov in Rimljanov, zanimiv pa je tudi razvoj kozmetike v Aziji. V Afriki je bila znana uporaba mineralnih pigmentov za različne obrede, na Bližnjem vzhodu pa so s pridom izkoristili naravne pripravke in pogosto uporabljali oljne dišave.

V zgodovini je bila kozmetika pogosto tudi nevarna, celo smrtonosna. Ljudje namreč niso poznali dolgoročnih učinkov nekaterih strupenih snovi, ki so jih dodajali kozmetičnim pripravkom.

Egipt

Čeprav so prvi lepotni priročnik spisali egipčanski svečeniki na 21 metrov dolgem papirusu, ki so ga arheologi odkrili v eni od egipčanskih grobnic, sta znana še dva kozmetična vodnika, ki sta ga napisali egipčanski kraljici Nefretete in Kleopatra.

• Med Egipčani so naravno kozmetiko uporabljali vsi – ženske in moški.
• Kopali so se v solnih kopelih, ki so jih odišavili z olji.
• Najpogosteje so uporabljali oljčno, ricinusovo in sezamovo olje.
• Mazila za kožo in lase so pripravljali iz aloe vere in olj, mletih mandljev, dodajali so jim sivko, kamilico, timijan. Njihova naravna kozmetika je vključevala tudi med in čebelje izdelke ter jajca.
• Zobe so čistili s pomočjo praškov, ki so jih izdelali iz jajčnih lupin, plovca in pepela živalskih kopit.
• Izdelovali so depilacijska sredstva iz voskov.
• Kozmetika starega Egipta je bila namenjena tudi zdravljenju številnih dermatoloških težav, z njo so preprečevali pojav uši in drugih parazitov.

Ker so verjeli, da so naličene oči zaščitene pred prodiranjem zlih duhov v človeško dušo, so (tudi nižji sloji) uporabljali ličila, kot so:

• črtala za oči (iz antimona, saj in ricinusovega olja) in senčila za oči (iz mletega malahita),
• barvali ustnice s šminkami (iz rastlinskih barvil ali živalske maščobe, čebeljega voska in rdeče gline) in
• nohte in lase barvali s kano.

Grčija

Zapisi o kozmetiki so ohranjeni v spisih starogrškega zdravnika Hipokrata, ki je pisal o pripravkih za nego kože in telesa iz zeliščnih sestavin, velik poudarek pa je dal koristnim učinkom masaže z olji. Njegov učenec Diokles je za seboj pustil štiri zvezke receptov za najrazličnejše pripravke.

• V Stari Grčiji je bilo zelo priljubljeno oljčno olje, ki so ga grške ženske nanašale na kožo, da je postala svilnato mehka in se je bleščala na soncu.
• Uporabljali so dišave, s katerimi so izboljšali vonj kože.
• Z mazili iz meda so kožo izdatno nahranili.
• Kot prvi so začeli uporabljali pripravke na osnovi gline, ki učinkuje proti prvim znakom staranja.

Izdelovali so tudi ličila:

• maskaro so izdelali iz olja in saj,
• za senčilo so zmešali olje s premogom,
• šminke in rdečila za lica so izdelovali iz rdečega barvila posušenih žuželk košeniljke (parazit na kaktusih); nekateri recepti rdečil so bili strupeni, saj so mešali maščobo in prah rdečega svinca.

Rimljani

Rimski pisatelj Plinij starejši je v nekaj svojih delih pisal o pripravkih za vsakodnevno nego. Zdravilec in filozof Galen pa je kozmetiko razdelil na dve veji – zdravilno (za zdravljenje kožnih izpuščajev) in dekorativno (za zakrivanje kožnih napak).

• Negovanje in lepotičenje je bilo med Rimljani omejeno na pripadnike bogatejših slojev.
• Pogosto so se kopali v kopališčih, si pripravljali kopeli in se negovali z najrazličnejšimi olji. Odišavljene kopeli so v kopališčih pripravljale sužnje, t. i. »cosmetae«, ki so izdelovale kozmetiko za prodajo.
• Rimljani so za nego uporabljali kreme za kožo iz čebeljega voska, olivnega olja in rožnih vodic ter losjone iz mandljevega olja zmešanega z mlekom.

Ličila so uporabljali tudi moški:

• uporabljali so rdečilo za ustnice in lica (rdeč vinski kamen),
• oči so poudarili z mešanico oglja in olj,
• uporabljali so puder v prahu, ki je na koži ustvaril naravno bledico, izdelali so ga iz ječmenove moke,
• vosek je služil kot odstranjevalec dlak na poraščenih telesih,
• proti aknam so uporabljali ječmenovo moko in olje,
• za beljenje zob pa plovec.

Azija

Kitajske cesarice so za pomlajevanje kože skrbele kar s svilo, saj so si dvakrat dnevno dobro zdrgnile kožo s koščkom svile.

Za negovanje kože so v Aziji uporabljali parne kopeli, v mazilih pa je bila prisotna želatina, čebelji vosek in beljak.

Korejci so znani po tem, da so izdelovali izdelke za nego iz polžev, školjk in mehkužcev, ki so jim primešali živalske maščobe ali rastlinska olja ter praške iz semen in listov najrazličnejših rastlin.

Azijci so posebno skrb namenili negi ustne votline. Kitajci so zobne praške mešali iz pepela živalskih kopit, plovca in jajčnih lupin, primešali pa so jim še soli in zelišča, s katerimi so izboljšali okus.

V Aziji je bil skozi zgodovino priljubljen videz porcelanastih lutk: 

• ženske so uporabljale bele pudre (v prah mlet riž),
• ustnice so obarvale rdeče (iz izvlečkov semen kamelije, mošusa) in
• s črnimi obrisi navidezno razširile majhne oči.

Za mongolske ženske kraljevskih družin so bile značilne rdeče lise na sredini ličnic, ki so si jih narisale tik pod očmi. Na Japonskem so si ženske obrvi obrile in na njihovo mesto risale tanke linije. Ženske starodavne Kitajske so imele dolge nohte, ki so jih obarvale rdeče s pomočjo gumiarabike, vlaknine iz akacije, ki so jo pogosto uporabljali kot zgoščevalno sredstvo v naravni kozmetiki.

Srednji vek

Od konca antike pa do 15. stoletja za kozmetiko ni bilo pretiranega zanimanja; ljudje so zanemarili higieno, vonjave so prikrivali s parfumi in dišavami, umazanijo pa kar z debelimi plastmi pudrov.

Bledi obrazi so bili trend v evropskem srednjem veku, zato so uporabljali pudre za posvetlitev kože, ki so vsebovali strupene snovi (svinec ali arzen), in rdečila, čeprav je katoliška cerkev nasprotovala uporabi kozmetike.

Novi vek

V času renesanse so bili še vedno moderni bledi obrazi s pretirano poudarjenimi ustnicami in rdečimi lici, barvale so se obrvi in trepalnice, priljubljena je bila tudi uporaba dišav.

V 17. stoletju so začeli izdelovati pudre na osnovi jajčnega beljaka, ki je na obrazu poudaril bledico in poskrbel za učinek liftinga na koži.

Za bledenje obraza se je uporabljala moka in prah iz krede. Ponekod so kožo belili kar s slanico kislega zelja, kislim mlekom, smetano ali jogurtom. Za nego kože so uporabljali mleko in zeliščne poparke, za svežino pa sok svežih kumar. Sok rdeče pese ali malin je poskrbel za naravno rdečico na ustnicah in licih.

V obdobju baroka in rokokoja, ko je modne trende krojil francoski dvor, se je lepotilna kozmetika uporabljala v velikih količinah; uporabljali so jo tudi moški. Še vedno je bila v modi bleda polt, na katero so narisali žile, izstopale pa so rdeče ustnice in poudarjena lica.

V 18. stoletju so začeli izdelovati parfume na osnovi alkohola, uporaba dišav pa je bila priljubljena, saj so se umivali le plemiči.

V začetku 19. stoletja ličila niso bila priljubljena, saj so jih nosile prostitutke, a to obdobje ni trajalo dolgo.

Pojavlja se tudi razmah aparativne kozmetike, ki med tretmaji vključuje uporabo različnih naprav (laserji, ultrazvok, radijska frekvenca, električna stimulacija mišic ipd.), zaradi katerih je kozmetika še bolj učinkovita.

Zakaj je naravna kozmetika vedno bolj priljubljena?

Naravna kozmetika je vedno bolj priljubljena, ker ima številne prednosti:

1. Ne vsebuje zdravju škodljivih snovi in sintetičnih sestavin, zato je varnejša za uporabo.
2. Kožo spodbuja k naravnemu delovanju, čeprav je učinkovanje naravnih pripravkov počasnejše.
3. Neguje in nahrani kožo ter prinaša boljše dolgotrajne rezultate uporabe.
4. Ima dolgoročne pozitivne učinke na celotno telo in počutje.
5. Zaradi premišljene izbire sestavin in načina priprave je manj obremenjujoča za okolje.

Kakšno kozmetiko potrebujemo?

Koža je največji človeški organ, ki sodeluje v fizioloških procesih in je pomemben del imunskega sistema. Zato potrebujemo kozmetiko, ki je prilagojena tipu kože in trenutnim potrebam po negi, ki se razlikujejo glede na letni čas ter so odvisne od morebitnega jemanja zdravil, izpostavljenosti stresu ipd.

Tip kože

V grobem delimo kozmetične pripravke glede na osnovne tipe kože:

• za mastno kožo, ki ima povečane pore in značilen sijaj;
• za suho kožo, ki ji primanjkuje vlage zaradi različnih dejavnikov (notranjih ali zunanjih);
• za mešano kožo, ki je navadno kombinacija suhe kože in tipičnih mastnih predelov (T področje na obrazu) in
• za občutljivo kožo, katere občutljivost ima lahko različne vzroke, ki jih je dobro raziskati, da lahko koži ponudimo primerno nego in podporo.

Za moške in ženske

Ženske z nego kože ne smemo pretiravati, moške pa je treba spodbujati, da uporabljajo nabor izdelkov, ki so prilagojeni potrebam njihove kože.

Starost

Koža ima različne potrebe v različnih starostnih obdobjih:

Nega dojenčkove kože ima specifične potrebe, saj je tanjša in bolj občutljiva na zunanje spremembe in hitreje razdražena.

Med puberteto se pojavljajo mozolji in akne, zato je v tem obdobju izredno pomembno čiščenje obraza z naravnimi izdelki.

Odrasla koža potrebuje nego prilagojeno življenjskemu slogu.

Zrela koža potrebuje dodatna hranila za ohranjanje naravne čvrstosti, elastičnosti in odpornosti.

V vseh obdobjih življenja moramo paziti na izpostavljanje soncu, da ne pride do morebitnih poškodb kože, prav tako je treba skrbno negovati kožo, da preprečimo prehitro staranje.

Letni časi

Potrebe kože se spreminjajo tudi glede na letne čase in zunanje vplive (visoke ali nizke temperature, veter, vlaga).

Namen delovanja izdelka

• Nega obraza: Pri negi obraza lahko posežemo po čistilnih izdelkih, pilingu in hranilnih maskah za obraz ter negovalnih in vlažilnih kremah, tudi sončno kremo s primerno zaščito in izdelke proti staranju kože potrebujemo za zdrav videz obraza.
• Nega telesa: Pri negi telesa vedno več ljudi posega po naravnih milih; svetuje se, da negovalne kreme in olja nanašamo z masažo, ki dodatno prekrvavi kožo, in da uporabljamo naravne dezodorante, ki ne zaustavljajo potenja kože, ter naravna intimna mila.
• Nega las: Za negovanje lasišča je na tržišču na voljo veliko naravnih šamponov in balzamov, maske za lase pa naj poskrbijo za naraven lesk las; tudi barvanje las z naravnimi barvami in kano je eden od trendov na področju razvoja lasne kozmetike.
• Ustna votlina: Zelo pomembno je tudi vzdrževanje zdravja ustne votline, za katero poskrbimo z umivanjem zob z naravno zobno pasto in naravnimi ustnimi vodicami. Uporaba zeliščnih olj za žvrkljanje pa pomaga zmanjšati škodljive bakterije v ustni votlini.

Kako prepoznamo škodljivo kozmetiko?

Žal se beseda naravna kozmetika pogosto zlorablja in kozmetični izdelki, ki so označeni kot naravni, lahko vsebujejo škodljive sestavine.

V negovalnih izdelkih in ličilih je veliko kemikalij, ki lahko:

• izzovejo preobčutljivost kože in alergične reakcije (rdečice in lise),
• vplivajo na imunski sistem,
• povzročajo motnje hormonskega ravnovesja ali
• resnejša obolenja in
• poškodbe na koži.

Kozmetični izdelki pridejo v stik s površjem kože, nato pa potujejo v globlje plasti kože in vstopijo v krvni obtok ter v kratkem času porušijo ravnovesje v organizmu. 

Škodljive sestavine se ob dolgoročni uporabi kopičijo v telesu in na dolgi rok škodujejo zdravju. Lahko pa izdelki naredijo škodo tudi, če ne izpolnijo obljub – kreme za sončenje, ki obljubljajo zaščito, a je ne nudijo, lahko privedejo do kožnih obolenj, pojava pigmentnih madežev, gub ipd.

Previdnost pri nakupu kozmetičnih izdelkov (tudi takšnih, ki so označeni kot naravni, ekološki, organski, bio) je potrebna zato, ker narava ne ponuja vseh vrst kemikalij, ki jih proizvajalci potrebujejo za izdelavo kozmetike (emulgatorji, zgoščevalci, konzervansi).

Naravne sestavine je treba kemično spremeniti, da dosežejo lastnosti izdelkov, ki jih potrošniki želimo – hitro vpijanje, lahkoten občutek po uporabi, dolgotrajna obstojnost ipd.

Evropsko združenje proizvajalcev kozmetičnih izdelkov poudarja, da bi morala biti naravna kozmetika nedvoumno predstavljena tako, da je že na embalaži izdelka jasno, na kaj se besede nanašajo:

• »naravno« na izvor sestavin ali na sestavo v izdelku;
• »ekološko«, »bio« in »organsko« pa le na surovine.

Pomembno je razlikovati med:

• organskimi sestavinami, ki jih fizikalno spremenijo s postopki destilacije, ekstrakcije, filtracije, liofilizacije, maceracije …
• sestavinami organskega izvora, ki jih kemijsko spremenijo s hidrolizo, nevtralizacijo, esterifikacijo, oksidacijo, redukcijo …

Certifikati

Certificirani naravni kozmetični proizvodi vsebujejo najmanj 95 % naravnih sestavin, dodatno je lahko uporabljenih do največ 5 % sintetičnih sestavin, ki pa so omejene in predpisane s standardom.

Standard COSMOS je prevladujoč za kozmetične izdelke v Evropi, certifikati pa niso zakonsko opredeljeni, zato ima vsak svoje standarde in pravila, ki določajo, kateri izdelek je naraven. Trenutno sta med najstrožjimi certifikata Ecocert in Cosmebio, obstaja pa jih veliko več.

Neenotnost med certifikati, zavajajoči napisi in lepe slike na embalaži zmedejo marsikaterega potrošnika in ne dajejo zagotovila, da so v izdelku sestavine naravnega izvora, zato je najbolje, da se posvetimo branju deklaracij.

Prepoznavanje škodljivih sestavin

Največja težava je, da se ne zavedamo, kako škodljive so lahko posledice uporabe sestavin, ki jih potrošniki ne prepoznamo kot potencialno nevarne.

• Glavne sestavine običajne kozmetike so: voda, vlažilci, emulgatorji, mehčalci, antioksidanti, vitamini, dišave in barvila, konzervansi, topila …
• Glavne sestavine naravne kozmetike so: rastlinska olja in masla, hidrolati, gline, voski, macerati, tinkture, rastlinski izvlečki, eterična olja …

Naravna kozmetika ne sme vsebovati določenih konzervansov, gensko spremenjenih snovi, pesticidov in herbicidov, sintetičnih barvil in dišav ter silikona. Izogibati se je treba izdelkom, če vsebujejo aluminijeve soli (dezodoranti in antiperspiranti), sintetična antioksidanta BHT in BHA (vlažilci), emulgatorje dea, mea in tea (izdelki, ki se penijo), ftalate (mila, losjoni). 

Škodljiva so tudi nekatera kemična sredstva za zaščito pred soncem (oksibenzon), mineralno olje (losjoni, mila, otroška olja) in parabeni (vlažilne kreme, šamponi, tekoča mila).

Ali naravna kozmetika lahko škoduje?

Lahko! Zato je prav, da se zavedamo neželenih lastnosti nekaterih naravnih sestavin ali postopkov izdelave naravne kozmetike.

1. Pogosta sestavina v naravni kozmetiki so eterična olja, ki lahko dražijo kožo in povzročijo burnejše reakcije na njej. Zato se je dobro poučiti o eteričnih oljih in njihovi primerni uporabi v kozmetiki.
2. Učinki določenih naravnih rastlin na koži in telesu še niso dovolj raziskani, zato se je treba zavedati, da lahko poškodujejo kožo (na primer citrusi).
3. Pri izdelavi domačih krem za zaščito pred soncem je treba biti pazljiv zaradi potrebne zaščite pred žarki UVA in UVB (krema za sončenje mora biti testirana, da se potrdi zaščitni faktor SPF).
4. Zelo pomembno je merjenje in uravnavanje pH doma izdelane naravne kozmetike – koža zdrave odrasle osebe ima drugačen pH kot otroška koža ali koža bolnika s kožnimi boleznimi.
5. Naravna kozmetika ima krajši rok trajanja in zahteva skrbnejše shranjevanje, da se ne pokvari.

Če se zavedamo teh pasti, bomo znali izkoristiti vse njene prednosti. 

Zelo pomembno pa je, da izdelek pred prvo uporabo preizkusimo na manjšem predelu kože (na primer na zapestju), tudi v primeru, ko je izdelek povsem naraven.